Dežela Ostrovrharjev » Naravne zanimivosti
Naravne zanimivosti
Â
JERAÄŒEVA ALI STEBRASTA SMREKA
GRAJSKI HRIBÂ
foto: Bernardka Zorko
Grajski hrib je dolomitni osamelec, ki ga od kumskega masiva loÄuje reÄica Sopota. Zasluži si posebno pozornost, saj je glede na velikost pravi spomenik z mnogo raznolikosti in posebnosti.
Z geomorfoloÅ¡kega vidika je dolomitni osamelec, ki je v daljni preteklosti spadal Å¡e v kumsko pogorje, a ga je Sopota Äez Äas navidezno loÄila. Osamelci (Grajski hrib, Gradec, Grac in Žebnik) priÄajo na Äase, ko so se zaradi stiskanja ozemlja narivali in dvigovali na paleozojske klastite. To je bil zaÄetek nastanka Posavskega hribovja.  Narivno mejo je ob njegovem vznožju brez problema moÄ videti.
Zaradi svojega reliefa pa je nedvomno tudi botaniÄna posebnost. Na osojnih poboÄjih so se naselile termofilne združbe, na prisojnih pa prevladujejo vlažni bukovi gozdovi. Med pestrim rastlinjem pa nedvomno izstopa endemit Kranjski Å¡ebenik. To rastlino najdemo sicer se na dveh rastiÅ¡Äih v Sloveniji, zanimivost pa je ta, da je bila na Grajskem hribu prviÄ odkrita in poimenovana.
Ker ima zaradi strmih poboÄij tu gozd varovalno vlogo, je seÄnja zelo redka in to Å¡e tam kjer je sploh mogoÄe spravilo. Zaradi tega je obmoÄje Grajskega hriba prava oaza za živali, ki v njem najdejo svoj mir. V njem so svoj prostor naÅ¡le Å¡tevilne ptice(ujede…), plazilci(kaÄe…) in divjad(srnjad, gozdni gams…) in Å¡tevilne druge živali.
Dostop do Grajskega hriba je mogoÄ iz vasi Svibno. Prav tako od vznožja (Zagrad) do Svibnega poteka pohodniÅ¡ka radeÅ¡ka planinska pot in UÄna pot Svibno.Okoli njega poteka tudi sprehajalna pot, na sam vrh pelje strma nezavarovana pot. Hoja okoli Grajskega hriba in na vrh je zaradi strmega poboÄja in možnega obÄasnega kruÅ¡enja kamenja na lastno odgovornost!
KRANJSKI Å EBENIKÂ
Kranjski Å¡ebenik (Erysimum carniolicum)foto: Bernardka Zorko
Leta 1826 se je George Dolliner, zdravnik z Dunaja odpravil na botaniÄno potovanje v domovino v svoj rojstni kraj RadeÄe. Na Svibnem  je na dolomitnem Grajskem hribu naÅ¡el Å¡ebenik, ga spoznal kot novo vrsto in ga vpisal kot kranjskega. Kranjski Å¡ebenik najdemo v Sloveniji Å¡e na Zasavski Sveti gori in na Gorjancih. Rastlina je na Grajskem hribu zelo pogosta, cveti konec maja, zaradi velikega socvetja pa jo najdemo Å¡e daleÄ v juniju. Po cvetenju rastlina odmre, iz semen pa naslednje leto zraste listna rožica, ki zacveti Å¡ele leto pozneje.
Kranjski Å¡ebenik spada v družino križnic. Je dvoletnica, visoka 10-60 cm, pritliÄne liste ima bolj ali manj sedeÄe, so pogosto pernato deljeni in v Äasu cvetenja Å¡e zeleni. Socvetje je veÄinoma enostavno, venÄni listi so rumeni, dolgi približno 2 cm, cvetovi pa ne diÅ¡ijo moÄno. Plod je lusk.
Zaradi maloÅ¡tevilÄnosti in ogroženosti je nabiranje strogo prepovedano
Videti ga je mogoÄe v maju in juniju na poboÄjih Grajskega hriba. Okoli njega poteka sprehajalna pot, po njej pa poteka tudi uÄna pot Svibno.
Hoja okoli Grajskega hriba in na vrh je zaradi strmega poboÄja in možnega obÄasnega kruÅ¡enja kamenja na lastno odgovornost!
REÄŒICA SOPOTAÂ
Lokacija: Dolina Sopote; naravna vednota državnega pomena; zvrst: hidrološka, ekosistemska
ReÄica ali potok Sopota izvira okoli 760 m.n.v visoko pod vasjo Velika Preska (obÄina Litija) in se skozi 18 km dolgo, divjo, slikovito in ozko dolino s Å¡tevilnimi brzicami in slapiÅ¡Äi prebija vse do RadeÄ, kjer se na nadmorski viÅ¡ini približno 200 m.n.v izliva v reko Savo. PoreÄje Sopote meri skoraj 60 km2, od tega je kar 70 % povrÅ¡in pod gozdom.
Sopota je v svojem obstoju izoblikovala divjo, slikovito ter ozko dolino s Å¡tevilnimi brzicami in slapiÅ¡Äi. S svojo strugo pa oznaÄuje tudi južno stran Kumskega pogorja, ki je v pogledu iz te doline Å¡e posebej slikovito.
NajslikovitejÅ¡i del reÄice je nahaja ravno pod Kumskim oÄakom in na drugi strani pod vasjo Svibno, kjer je v dolomitno podlago vrezala ozko sotesko, skoraj vse do Jagnjenice. Tako reÄica s svojim razgibanim naravnim tekom, brzicami in tesnimi prehodi predstavlja enega najlepÅ¡ih vodnih tokov v tem delu Slovenije.
V potoku je dandanes najÅ¡tevilnejÅ¡i prebivalec potoÄna postrv, najdemo pa tudi ameriÅ¡ko postrv. Ogrožen in zaÅ¡Äiten prebivalec reÄice Sopote in njenih pritokov pa je tudi potoÄni rak.
Poleg naravne vrednote , ki jo ima sama reÄica, ne smemo pozabiti Å¡e njene vloge pri zgodovini Äloveka. Ob Sopoti je bila že od nekdaj speljana strateÅ¡ka pot proti Ljubljani, ki je bila nekoÄ mnogo bolj pomembnejÅ¡a, kot sedaj. Na to priÄajo Å¡e nekateri ostanki mlinov in žag, ki jih je nekoÄ bilo kar obilo. K precejÅ¡njemu Å¡tevilu žag in mlinov nekoÄ, je botrovala predvsem izrazit padec Sopote in nekdanja trgovska pot, ki je s prihodom železnice in sodobnih cestnih povezav onkraj Kuma (Zasavje)zamrla.
Dolina Sopote je dandanes  dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta RadeÄe-Litija. Zaradi svoje odmaknjenosti pa je raj za kolesarje in konjenike, saj po dolini potekajo tudi kolesarske in konjeniÅ¡ke poti.
JERAÄŒEVA ALI STEBRASTA SMREKAÂ
Lokacija: Zg. PoÄakovo - Jatna; zavarovano obmoÄje(toÄka); dendroloÅ¡ki spomenik; 755 m.n.v
JeraÄeva smreka je stebrasta smreka, popolnoma podobna cipresi, visoka 23 m, z obsegom 91,5 cm in premerom skoraj 30 cm. Domneva se, da je dejstvo, da je na nadmorski viÅ¡ini 700 m zrasla smreka z zelo ozko in gosto raÅ¡Äeno kroÅ¡njo, posledica mutacije, saj so takÅ¡ne smreke sicer znaÄilne za visokogorski svet, kjer gre za evolucijsko prilagoditev populacije na obilne snežne padavine. Poleg tega se JeraÄeva smreka od visokogorskih razlikuje tudi po tem, da je kroÅ¡nja mnogo gostejÅ¡a, veje pa mnogo krajÅ¡e in bolj poleknjene, segajoÄe skoraj do panja.
JeraÄevo smreko najdemo na vzhodnem poboÄju Jatne nad vasjo PoÄakovo. Do nje vodi gozdna pot, ki se na PoÄakovem (pri domaÄiji Oblak) od asfaltirane ceste odcepi in vas preko travnika pripelje v gozd do smreke. Pot je oznaÄena tudi s smerokazi, saj mimo nje pelje tudi UÄna pot Svibno.Â
Â
Vir: Študijski krožek Svibno