Dežela Ostrovrharjev » Naravne zanimivosti
Naravne zanimivosti
foto: Bernardka Zorko
Grajski hrib je dolomitni osamelec, ki ga od kumskega masiva ločuje rečica Sopota. Zasluži si posebno pozornost, saj je glede na velikost pravi spomenik z mnogo raznolikosti in posebnosti.
Z geomorfološkega vidika je dolomitni osamelec, ki je v daljni preteklosti spadal še v kumsko pogorje, a ga je Sopota čez čas navidezno ločila. Osamelci (Grajski hrib, Gradec, Grac in Žebnik) pričajo na čase, ko so se zaradi stiskanja ozemlja narivali in dvigovali na paleozojske klastite. To je bil začetek nastanka Posavskega hribovja. Narivno mejo je ob njegovem vznožju brez problema moč videti.
Zaradi svojega reliefa pa je nedvomno tudi botanična posebnost. Na osojnih pobočjih so se naselile termofilne združbe, na prisojnih pa prevladujejo vlažni bukovi gozdovi. Med pestrim rastlinjem pa nedvomno izstopa endemit Kranjski šebenik. To rastlino najdemo sicer se na dveh rastiščih v Sloveniji, zanimivost pa je ta, da je bila na Grajskem hribu prvič odkrita in poimenovana.
Ker ima zaradi strmih pobočij tu gozd varovalno vlogo, je sečnja zelo redka in to še tam kjer je sploh mogoče spravilo. Zaradi tega je območje Grajskega hriba prava oaza za živali, ki v njem najdejo svoj mir. V njem so svoj prostor našle številne ptice(ujede…), plazilci(kače…) in divjad(srnjad, gozdni gams…) in številne druge živali.
Dostop do Grajskega hriba je mogoč iz vasi Svibno. Prav tako od vznožja (Zagrad) do Svibnega poteka pohodniška radeška planinska pot in Učna pot Svibno.Okoli njega poteka tudi sprehajalna pot, na sam vrh pelje strma nezavarovana pot. Hoja okoli Grajskega hriba in na vrh je zaradi strmega pobočja in možnega občasnega krušenja kamenja na lastno odgovornost!
Kranjski šebenik (Erysimum carniolicum)foto: Bernardka Zorko
Leta 1826 se je George Dolliner, zdravnik z Dunaja odpravil na botanično potovanje v domovino v svoj rojstni kraj Radeče. Na Svibnem je na dolomitnem Grajskem hribu našel šebenik, ga spoznal kot novo vrsto in ga vpisal kot kranjskega. Kranjski šebenik najdemo v Sloveniji še na Zasavski Sveti gori in na Gorjancih. Rastlina je na Grajskem hribu zelo pogosta, cveti konec maja, zaradi velikega socvetja pa jo najdemo še daleč v juniju. Po cvetenju rastlina odmre, iz semen pa naslednje leto zraste listna rožica, ki zacveti šele leto pozneje.
Kranjski šebenik spada v družino križnic. Je dvoletnica, visoka 10-60 cm, pritlične liste ima bolj ali manj sedeče, so pogosto pernato deljeni in v času cvetenja še zeleni. Socvetje je večinoma enostavno, venčni listi so rumeni, dolgi približno 2 cm, cvetovi pa ne dišijo močno. Plod je lusk.
Zaradi maloštevilčnosti in ogroženosti je nabiranje strogo prepovedano
Videti ga je mogoče v maju in juniju na pobočjih Grajskega hriba. Okoli njega poteka sprehajalna pot, po njej pa poteka tudi učna pot Svibno.
Hoja okoli Grajskega hriba in na vrh je zaradi strmega pobočja in možnega občasnega krušenja kamenja na lastno odgovornost!
Lokacija: Dolina Sopote; naravna vednota državnega pomena; zvrst: hidrološka, ekosistemska
Rečica ali potok Sopota izvira okoli 760 m.n.v visoko pod vasjo Velika Preska (občina Litija) in se skozi 18 km dolgo, divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapišči prebija vse do Radeč, kjer se na nadmorski višini približno 200 m.n.v izliva v reko Savo. Porečje Sopote meri skoraj 60 km2, od tega je kar 70 % površin pod gozdom.
Sopota je v svojem obstoju izoblikovala divjo, slikovito ter ozko dolino s številnimi brzicami in slapišči. S svojo strugo pa označuje tudi južno stran Kumskega pogorja, ki je v pogledu iz te doline še posebej slikovito.
Najslikovitejši del rečice je nahaja ravno pod Kumskim očakom in na drugi strani pod vasjo Svibno, kjer je v dolomitno podlago vrezala ozko sotesko, skoraj vse do Jagnjenice. Tako rečica s svojim razgibanim naravnim tekom, brzicami in tesnimi prehodi predstavlja enega najlepših vodnih tokov v tem delu Slovenije.
V potoku je dandanes najštevilnejši prebivalec potočna postrv, najdemo pa tudi ameriško postrv. Ogrožen in zaščiten prebivalec rečice Sopote in njenih pritokov pa je tudi potočni rak.
Poleg naravne vrednote , ki jo ima sama rečica, ne smemo pozabiti še njene vloge pri zgodovini človeka. Ob Sopoti je bila že od nekdaj speljana strateška pot proti Ljubljani, ki je bila nekoč mnogo bolj pomembnejša, kot sedaj. Na to pričajo še nekateri ostanki mlinov in žag, ki jih je nekoč bilo kar obilo. K precejšnjemu številu žag in mlinov nekoč, je botrovala predvsem izrazit padec Sopote in nekdanja trgovska pot, ki je s prihodom železnice in sodobnih cestnih povezav onkraj Kuma (Zasavje)zamrla.
Dolina Sopote je dandanes dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče-Litija. Zaradi svoje odmaknjenosti pa je raj za kolesarje in konjenike, saj po dolini potekajo tudi kolesarske in konjeniške poti.
Lokacija: Zg. Počakovo - Jatna; zavarovano območje(točka); dendrološki spomenik; 755 m.n.v
Jeračeva smreka je stebrasta smreka, popolnoma podobna cipresi, visoka 23 m, z obsegom 91,5 cm in premerom skoraj 30 cm. Domneva se, da je dejstvo, da je na nadmorski višini 700 m zrasla smreka z zelo ozko in gosto raščeno krošnjo, posledica mutacije, saj so takšne smreke sicer značilne za visokogorski svet, kjer gre za evolucijsko prilagoditev populacije na obilne snežne padavine. Poleg tega se Jeračeva smreka od visokogorskih razlikuje tudi po tem, da je krošnja mnogo gostejša, veje pa mnogo krajše in bolj poleknjene, segajoče skoraj do panja.
Jeračevo smreko najdemo na vzhodnem pobočju Jatne nad vasjo Počakovo. Do nje vodi gozdna pot, ki se na Počakovem (pri domačiji Oblak) od asfaltirane ceste odcepi in vas preko travnika pripelje v gozd do smreke. Pot je označena tudi s smerokazi, saj mimo nje pelje tudi Učna pot Svibno.
Vir: Študijski krožek Svibno