Dežela Ostrovrharjev

Na sončni strani Posavskega hribovja, v nedrju najvišjega očaka, leži Dežela Ostrovrharjev.

Dežela, kjer je med divjo in blagodejno podobo narave stopila vmes s svojim šumenjem rečica Sopota in pridala še zadnji mozaik k popolnosti te narave.

Na sredi dežele se strmo dviga in še dandanes kraljuje, kakor biser, skalni osamelec, ki je od nekdaj služil kot čuvaj lepote in miru. In ravno na ta biser so si že od nekdaj želele posebne rastline in živali, da bi na njem domovale in kraljevale ostalemu. A našel se je tudi človek, ki je v njem videl enak smisel.

Da bi prečudovito naravo častil, je že v davnini na osamelcu postavljal svetišča, prav tako pa mu je v hudih urah ponujal zaščito.

 Zadnji človeške vrste, ki so na njem gospodovali, so bili rodbina Svibenskih ali Ostrovrharji. Ti so nad deželo gospodarili dobrih 400 let v enih bolj temačnih dob človeške zgodovine.  Kljub temu pa sta jim sij narave in duh preteklosti dala neizmerne moči, slave in blagostanja. Dovolj pa je bila le ena napaka in splet družbenih okoliščin, da so bili izgnani iz raja…

 Ob odhodu so skrivnost (zaklad) kraja in časa zakopali v globine grajskega hriba…

 Duh Ostrovrharjev še danes bedi nad zakladom in obiskovalcem odpira oči in srca, da ga lahko začutijo…