Dežela Ostrovrharjev » Kulturne zanimivosti
Kulturne zanimivosti
SPOMENIK PADLIM V 1. SV. VOJNI
Na prepadnem Grajskem hribu (643 m) nad dolino potoka Sopote, zahodno od Radeč, še danes stojijo ruševine gradu. Svibenski grad je eden izmed najstarejših »pravih« gradov na Slovenskem. Razlog pri določitvi lokacije za postavitev gradu je bil poleg obrambe in fizičnega obvladovanja teritorija tudi nadzor nad cestnimi povezavami. Verjetno je tu stala že obrambna utrdba v 10. stoletju. Kasneje se je skozi vladavino Svibenskih grad večkrat dozidaval in povečeval. Prav povezovanje doline Sopote med Ljubljansko in Celjsko dolino ter Dolenjsko in Hrvaško je imelo v 11., še bolj pa v 12. stol. odločilno vlogo za zgraditev gradu nad to potjo. Žal, pa so eni izmed edinih znanih slikovnih virov, kako je grad izgledal le bakrorezi in pričevanja Janeza Vajkarda Valvazorja iz 17. stoletja Na teh slikah je grad že v delnih ruševinah in ni bil več naseljen, poleg tega pa v Slavi Vojvodine Kranjske omenja opise gradu in njegove okolice.Pred to datacijo so omembe gradu le v pisnih oblikah v še ohranjenih listinah.
Svibenski gospodje se pisno prvič omenjajo med leti 1169 in 1175, sam grad pa posredno že leta 1169, izrecno pa šele 1327.
Grad naj bi imel dvojno obzidje: zunanje, ki je vključevalo tudi cerkev in obrambni stolp, ki danes služi kot zvonik, ter notranje obzidje in šele za njim grajsko poslopje. Grajsko jedro nekdaj mogočnega gradu je bilo sestavljeno iz palacija, bergfrieda in dveh stolpastih poslopij, obdano pa je bilo z obzidjem in obrambnimi stolpiči. Če sklepamo po zgoraj omenjenih opisih, je bil grad res mogočen in je ustrezal strateški poziciji ter slavi in moči gospodov Svibenskih.
Za propad gradu je bilo deležnih več dejavnikov, ki so se zvrstili skozi zgodovino vse do danes. Prvi je nedvomno odhod Svibenskih iz matičnega gradu. Naslednji je udobje. Takratni gradovi so bili zelo neudobni za življenje (hladni, utesnjeni…), zato so kasnejši lastniki bivali raje v dvoru pod njim. Poleg tega kasnejšim zakupnikom, kljub željam ni uspelo poleg najemnine zbrati dovolj sredstev, da bi grad obnovili. Sredstev pa je bilo vedno manj, saj je tudi sam trg izgubljal na pomenu zaradi novo nastalih trgovskih povezav. Svoje so pridali še razni kmečki upori, kjer je srd kmetov še dodatno uničeval lastnino nadrejenih. Ko se je grad pričel propadati, so ga začeli podložniki pleniti in uporabljati kamenje za gradnjo drugih objektov po vasi, saj ni bil več v uporabi, kamenje pa je ležalo na kupu.
Ravno tako so kamenje iz gradu prvi polovici 19. stol. uporabili za gradnjo župnišča na Počakovem. Tovorili naj bi ga po skrivnem rovu, ki je vodil z gradu do mesta, kjer zdaj stoji kapela Svetega Križa.
Danes je deloma ohranjena samo južna stran starega gradu, ki je najverjetneje ostanek stanovanjskih prostorov, ter nekaj manjših opornih zidov z vodnjakom. Ravno tako pa še dandanes živi ustno izročilo o skrivnem rovu. Grad je še do današnjih dni iz arheološkega vidika popolnoma neraziskan in s tem ostajajo še marsikatera vprašanja o gradu do nadaljnjega zavita v skrivnost.
GRAŠČINA SVIBNO
Po odhodu Svibenskih se okoli leta 1400 prvič omenja upravni dvor pod gradom, ki je bil takrat že novo bivališče kasnejših zakupnikov gospostva. Upravni dvor je stal pod Grajskim hribom, zahodno od farne cerkve Sv. Križa. Okoli leta 1575 je bila iz dvora pozidana nova graščina, ki je bila do začetka 19. stol., ko je pogorela, sedež za upravnike, deželnega sodišča in okraja. Tudi pogorele graščine niso nikoli več obnavljali, pač pa so material uporabili za zidavo šole v kraju. Na enem izmed temeljev pa danes stoji spomenik padlim v 1.sv. vojni.
Vir:
- Blesk zlate krone; dr.Dušan Kos
- Vodnik po tgu poti Svibno; študijski krožek Svibno
Župnijska cerkev Sv. Križa je kulturno- umetnostni in zgodovinski spomenik prvega reda. Je najdragocenejši še živeči pomnik preteklosti v kraju in priča o časih mogočnih gospodov Svibenskih ter obsežne in pomembne pražupnije Svibno.
Prvotna cerkev Sv. Križa je bila sprva lastniška cerkev Gospodov Svibenskih (v 12. stoletju). Domneve o njeni starosti in njenem imenu temeljijo na podlagi patronicija Sv. Križa, ki ga povezujejo s križarskimi vojnami.
Pozidana je bila v začetku ali prvi polovici 12. stoletja. Cerkev, vklenjena v mogočno grajsko obzidje in obdana s starim pokopališčem ter ločenim zvonikom, od zunaj danes deluje zelo enotno, videti je kot zrasla iz skale, kar je deloma res, saj je brez polnih zidcev, njena južna stena pa stoji na »živi« skali.
Stavba se slogovno uvršča nekako na prehod med romantiko in gotiko
Današnja podoba cerkve je rezultat več stoletne rasti. Z zahodno in južno ladijsko steno, kot ostankoma prvotne cerkve, sega v prvo polovico 12.stol. Okoli 1230, oziroma 1240 so ladjo cerkve povišali in podaljšali ter prizidali enako širok kvadratast prezbiterij z manjšo in nižjo zakrstijo. Ladjo je pokrival lesen strop,prezbiterij in zakrstija pa imata križno rebrasta oboka, tako imenovane »laške skupine«. Leta 1324 so verjetno pozidali ožjo in nižjo, ravno stropano severno ladijo ter prezbiterij in slavolok pokrili s prvo plastjo fresk. Tej je okoli leta1400 sledila furlanska poslikava prezbiterija, slavoloka in obeh ladij, pa tudi zahodne in južne fasade. Proti sredini in v drugi polovici 15.stol. sledijo nove plasti fresk v prezbiteriju. V tem času je bila cerkev z ločenim zvonikom, ki je postal obrambni stolp, spremenjena v tabor pred sovražnimi vpadi Turkov. Sredi 17.stol. so severno ladjo višinsko izravnali z glavno in ponovno ravno stropali ter nazidali vzhodno čelo prezbiterija. V začetku 18. stol. pa je cerkev doživela močno barokizacijo. Obokali so obe ladji, predelali slavolok, poglobili prezbiterij in zakrstijo, vdelali pevsko emporo, zazidali vsa stara okna in prebili nova baročna ter priskrbeli novo opremo, od katere je ostal samo kolosalen glaven oltar. Po sredini 19. stol. so cerkev historizirali s tem, da so baročna okna zazidali in prebili nova neoromanska. Od opreme sta v cerkvi največjega pomena velik baročni oltar iz prve polovice 18. stoletja, posvečen Sv. Križu in gotski kip »Pieta«, postavljen v niši stranskega Marijinega oltarja. Pieta, podoba Marije z Jezusom v naročju, katerega so ravnokar sneli s križa, je delo 2. ptujskogorskega mojstra in je nastalo med leti 1415 – 1420. Poleg vsega naštetega se v cerkvi še vedno uporablja dragoceno posodje iz 17. in 18. stol.
Leta 1977 se je pričela nekajletna restavratorska obnova. V notranjščini je bila odkrita apsida prvotne cerkve, odstranili so baročne ladijske oboke in odkrili več plasti fresk, pokazal se je romanski omet iz prve polovice 12. stol. na zunanjščini in v notranjosti. Odkrili so gotsko arkadno steno med ladjama, odstranili del pevske empore, zazidali okna iz 19. stol., ter odprli prvotna romanska in gotska. Zazidali so baročna portala severne ladje in zakrstije ter zmanjšali njeno okno na domnevno prvotno velikost, namestili nazaj raven lesen strop ipd. Med obnovitvenimi deli leta 1995 pa so znova odkrili tri okna iz 19. stol. na vhodni strani. Ravno tako so pod oltarjem odkrili grobnico Svibenskih, ki pa danes ni odprta za javnost.
Cerkev iz vseh strani obdaja še staro farno pokopališče, na kar opozarja tudi nekaj zelo zanimivih in preprostih kamnitih nagrobnikov iz zadnjih stoletij.
LEGENDA O FARNI CERKVI
Govorili so, da so nekoč popravljali streho na gradu, ko je zapihal močan veter in potegnil nekoga s seboj. Ta je začel klicati:«Sveti križ, pomagaj!«, se zaobljubil da bo, če bo preživel, postavil kapelo. Padec je preživel, padel je na mesto današnje kapele Sv. Križa ob spomeniku in postavil kapelo, iz katere je kasneje nastala cerkev.
ZVONIK FARNE CERKVE
Zvonik je ločen od farne cerkve in vklenjen v obzidje. Če izvzamemo bližnji Kum, svibenski zvonik daleč naokrog nima para.
V jedru je še gotski in izvira iz poznega 15.stol. O tem pričajo šilastoločni kamniti portal s posnetimi robovi v njegovem pritličju, vrsta preprosto vrezanih lin, predvsem pa zazidane pozno gotske ključaste strelnice v zvonici, kakršne poznamo iz gradov in proti turških taborov. V današnjem zvoniku tako prepoznamo starodavni stolp, sestavni del taborskega obzidja. Zvonikovo utrdbeno strogost nekoliko poživlja s svojimi živahnimi oblikami le razgibano oblikovana čebulasto – lanterasta kapa, ki v poenostavljeni obliki posnema nekdanjo baročno kapo. Za časa Valvazorja je zvonik prekrivala piramidasta streha. Zvonik ni etažiran, zato sega leseno stolpišče brez prekinitve vse do zvonove etaže. Tu so trije železni zvonovi iz leta 1923, ki so nadomestili prejšnje tri velike bronaste, ki so bili med 1.sv vojno vzeti in en bronasti zvon iz leta 1712, na katerem so napis, ornamenti in reliefni okras Križeve skupine.
Leta 1893 je zvonik dobil uro iz Šentruperta na Dolenjskem, potem, ko je svojo odstopil cerkvi Sv. Janeza na Počakovem. Zvonik je bil leta 1965 in 1997 obnovljen. Med zadnjo obnovo je bilo zvonjenje elektrificirano.
KAPELA SVETEGA KRIŽA
Večja kapela Svetega Križa ob spomeniku v čast padlim v prvi svetovni vojni je bila pozidana v drugi polovici 19. stoletja. in sicer v neposredni bližini mesta, kjer je nekoč stala graščina.
Kapelo naj bi postavili na mestu vhoda v podzemni skrivni rov, ki je vodil iz gradu. Rov naj bi podložniki tako poškodovali, medtem, ko so tovorili material z gradu, da ni bil več varen. Razen velikega križa kapelo krasijo freske na stropu in stenah. Na stropu sta na freski upodobljena Bog Oče in Sv. Duh, na steni poleg križa z vsake strani sv. Marija in Sv. Janez ter sv. Marija Magdalena. Na steni levo je upodobljen sv. Anton Puščavnik, na steni desno pa sv. Neža. Na pročelju nad vrati je ohranjeno le fragmentirano simbolni sveti trikotnik za Sveto trojico, obdan s podobami angelov. Kapela je pred drugo svetovno vojno služila kot procesijska kapela.
Kmalu po 2.sv. vojni je nova oblast prepovedala procesije skozi jedro vasi, češ da ovira promet. Zato so na novo uredili procesijsko pot okoli grajskega hriba in ob njej postavili štiri kapelice. Vsaka je bila namenjena vidnemu naselju v župniji (počakovka, svibenska, zagrajska in jagnjeniška kapelica). Zgrajene in blagoslovljene so bile leta1950. Počakovska kapelica je prva v smeri urinega kazalca na poti od cerkve in je posvečena sv. Janezu Evangelistu. Ta je bila malce prestavljena in na novo zgrajena 1998 leta. Sledi ji svibenska kapelica, ki je kot zanimivost vklesana v skalo. Posvečena je Lurški Materi Božji in je bila nazadnje obnovljena 1997.Tretja kapelica je Zagrajska ali Studenška. Posvečena je sv. Mihaelu in je bila prestavljena malce nazaj in na novo zgrajena 1974 leta, obnovljena pa v letih 1997 – 2001. Kot zadnja na vzhodni strani stoji jagnjeniška kapelica, posvečena sv.Antonu Puščavniku.
Procesijska pot s kapelicami okoli gradu predstavlja razen edinstvenega cerkvenega dogodka in umetnostno – kulturnega doživetja tudi odlično sprehajalno pot v vsakem letnem času, ponekod z zelo lepim razgledom in urejenimi klopicami za počitek.
Cerkev sv. Janeza stoji na grebenu nad vasico Zgornje Počakovo v neposredni bližini odcepa za smučišče Magolnik in nudi čudovit razgled tako na Grajski hrib in vasico Svibno na severovzhodni strani, kot na Kladje in gozdove Jatne na južni strani.
Na njenem mestu ob nekdanjem župnišču na Pristavi je nekoč stala manjša zgodnjebaročna cerkev ali kapela z lesenim zvonikom, zgrajena leta 1646. V njej se je maševalo, predvsem pa krščevalo in poročalo. Spomladi 1881 so kapelo podrli in že oktobra istega leta na njenem mestu blagoslovili t.i. Novo cerkev ali cerkev sv. Janeza Evangelista v Kotu.
Cerkev od zahoda proti vzhodu sestavljajo zvonik, ladja ter nižji in ožji prezbiterij, ki mu je na severni strani prizidana zakristija. Cerkev ima preprosto arhitekturno členitev, notranjščina je obokana. Oprema je iz osemdesetih let 19. stoletja, razen dveh angelov na severni steni, ki sta iz 17. stoletja, in orgel, ki so baročne. Načrt za cerkev je izdelal Janez Krstnik Molinaro, stavbenik iz Škofje Loke, pozidala pa sta jo Vincenc Grein in Janez Gajšek iz Vojnika. Leta 1956 jo je ljubljanski pomožni škof Anton Vovk posvetil kot sožupno cerkev
Svibensko območje se zaradi izredne etnografske in aritekturne dediščine, sadovnjakov, oziroma umestitve le teh v okolju uvršča v izjemno krajino.
SPOMENIK PADLIM V 1. SV. VOJNI
Leta 1928 so krajani na pobudo učitelja Ivana Pečnika in v okviru istega leta ustanovljene Zveze bojevnikov pod vodstvom Hinka Medveda postavili spomenik v čast padlim faranom v 1.svetovni vojni, spomladi leta 1929 pa sta bila njegova otvoritev in blagoslov. Spomenik je oblikoval Franc Ključevšek (Gregorečk), sliko in ploščo z imeni 32 padlih (vsi niso bili imenovani), pa so prispevali tuji kamnoseški mojstri. Svibenska župnija je bila v vrhu župnij na Slovenskem, ki so dale največ žrtev v 1. svetovni vojni. Spomenik so postavili na rob nekdanje graščine, zato se v njegovi okolici še vedno lahko najde temeljno zidovje
Pred letom 1911 so v naselju pod mežnarijo zgradili novo šolo. Za gradnjo so uporabili veliko kamenja od porušene graščine, ter opeko. Šola ima klasično obliko in izgled, ki je veljal v Avstro- ogrski monarhiji v tem obdobju za gradnjo javnih objektov. Novo šolo so pričeli obiskovati svibenski šolarji 15.septembra 1911. Pred tem so že v letu 1871 poučevali v kaplaniji (sedaj stanovanjska hiša), poleg župnišča in cerkve Sv. Janeza na Počakovem. Prvi učitelji so bili kaplani in cerkovniki, od leta 1892 dalje pa laiški učitelji. Zlasti pred drugo sv. vojno je šola veljala za središče izobraževanja za celotno svibensko območje in za vse starostne generacije. Poleg izobraževanja otrok v osemletki, so se v šoli odvijali razni tečaji in izobraževanja za odrasle. I
V zadnjih desetletjih se zaradi upadanja števila prebivalstva, zmanjšuje tudi število otrok, v šoli se poučuje le do četrtega razreda.
V stavbi šole je tudi večnamenska dvorana, v kateri se prirejajo razni krajevni dogodki in gledališke predstave... Dvorana sprejme cca 120 obiskovalcev.